po  Makedoniji  in  Albaniji  Z  nahrbtnikom

avgust 2007

(fotoreportaža)

Vse se je začelo nekega deževnega dne, z nakupovanjem v ljubljanskem Intersparu in nakupom Adrijinih letalskih kart v njihovi akciji. Sto evrov za povratno karto iz domačega letališča in z možnostjo izbire datuma in cilja je pa res luksuz in sva šla po nakupih...

Odločitev o lokaciji ni bila lahka, a drzna izbira za nepoznani balkanski jug nama je pognala kri po žilah. Zelo malo sva vedela, v kaj se spuščava, a verjela sva, da bo potovanje v mnogih ozirih nepozabno.

Kaj sva pravzaprav vedela o obeh državah? Vedela sva bistveno stvar, to je, da jih pravzaprav nisva poznala in da bi bilo potovanje tja velika priložnost za njuno odkritje

...in še kako prav sva imela.

Skoraj pol leta kasneje sva se že precej informirala v kakšen svet se podajava in navezala celo nekaj stikov z ljudmi, ki tam živijo.

Prišel je dan odhoda, nabito poln rukzak, spalko, armič in šotor na ramo, pa gremo na Pučnika...

Pristanek v Skopju in taksi prevoz do 15 km oddaljenega centra

No ja, tole ni bil ravno najin taksi, ampak le nekakšen mestni traktor. Najin taksi je bil seveda Mercedes, ki jih je bilo tu vse polno. Čeprav je bil približno najinih let in je izgledal bolj tako tako, naju je vožnja z njim stala le pol manj, kakor letalski polet iz Ljubljane (25€). 

Po utaborjenju na vrtu prepolnega hostla je sledil sprehod po Skopju.

Levi breg Vardarja...

In stari del - desni breg Vardarja.

Pri najbolj znani skopski džamiji - Mošeji Mustafa Paša, sva spoznala zelo preprosta in odprta gospoda, ki sta skrbela za džamijo v času obnove in sta naju gostoljubno povabila na turški čaj. Imeli smo večurno debato o razmerah v Makedoniji, Sloveniji in bivši Jugoslaviji. Kar šokirana sva bila nad takim gostoljubjem in njuno odprtostjo, ampak v naslednjih dneh se je brez izjeme izkazalo, da Makedonci pač taki so, nas Slovence pa imajo tudi zelo v čislih.