Električno kolo - kmalu vsakdanjost
Precej slučajno sem se udeležil debate o električni mobilnosti in praktičnemu preizkusu nekaterih električnih vozil, ki počasi prihajajo v vsakdanjo rabo. Tu sem izvedel za možnost 14 dnevnega testiranja električnega kolesa pri podjetju Elaphe in jo seveda z veseljem izkoristil. Zadeva me je zelo pozitivno presenetila, zakaj?
V začetku sem bil dokaj skeptičen do uporabnosti takega e-kolesa, saj sam svoje kolo uglavnem uporabljam za rekreacijo, zakaj bi si torej želel nekega nerodnega kitajskega "ponija", ki opravi del napora namesto mene, dokler pač baterija ni prazna? To bi lahko bila opravičena kritika zgolj pri uporabi v izključno športne namene, saj me je njegova uporabnost v ostalih primerih po prevoženih 225 testnih kilometrih raznolikih poti brez dvoma prepričala. Prav tako me je presenetil izjemno pozitiven odziv pri vseh (okoli 70 oseb), ki sem jim dal možnost, da so se sami popeljali s kolesom.
V 14 dneh testiranja sem prevozil praktično vse okoliške poljanske hribe, od Javorij, Starega vrha, Gabrške gore, Bukovega vrha, Pasje ravni, Vinhar, svetega Urbana, Čabrač, Žetine, Malenskega vrha in večine krajev med njimi. Ugotovil sem, da se kolo najbolje obnese za vožnjo v klanec, kjer nam občutno olajša napore, ki so sicer potrebni za vzpenjanje. Po moji oceni sem vzpone prevozil okoli 30% hitreje in s polovičnim naporom kakor s klasičnim gorskim kolesom. Če je bil naklon prehud, električna pomoč ni prišla več do izraza, saj je teža e-kolesa (je približno enkrat težje od običajnih koles) takrat že preveč obremenjujoča. Na ravninah sem z njim dosegal hitrost malo pod 25km/h, kar se mi zdi ravno prav za premagovanje krajših relacij. Za daljše relacije je seveda hitrost prenizka, vendar pa je v tem primeru poglavitni problem doseg kolesa, ki je nekje 30km.
Baterija se mi je v obdobju testiranja med vožnjo izpraznila le enkrat, a vožnja brez pomoči motorja se je izkazala za precej nerodno. Da je kolo zelo varčno, pove podatek, da se za 1000 prevoženih kilometrov porabi 1€, glede na ceno električne energije. Kar pa je pri vsej zadevi največji plus, pa je to, da med vožnjo ni hrupa in da se nikjer nič ne kadi in posledično ne smrdi.
Če povzamem moje razmišljanje, lahko rečem, da je prihodnost električnih koles vsekakor svetla. Cena na trgu vztrajno pada, različni tipi pa zadovoljujejo različne potrebe. Predvidevam da se bo v nekaj letih število e-koles približalo klasičnim.
Jadranje po južni Dalmaciji
Ni lepšega, kakor dopust na morju v poznem poletju. Takrat se večina ljudi že vrne na svoje delovne položaje, temperatura vode in zraka pa sta še tako vabljiva. Letošnji september je bil še posebno lep in ne bi ga mogel bolje izkoristiti, kakor za nepozabno jadranje, ki je bilo zame čisto nova izkušnja.
Maybe nas je pričakala v Dubrovniku, založili smo jo s hrano in se za en teden naselili v njej. Prvi večer smo izkoristili za ogled nočnega Dubrovnika in se šele naslednji dan podali morskim pustolovščinam naproti. Naš skiper nas je hitro naučil najpomembnejših jadralskih prijemov in kmalu smo se na Maybe počutili kot ribe v vodi:)
Prek celega tedna smo se naužili morja, slikovitih obal in otočkov, samotnih zalivov, izjemnih sončnih zahodov in globokih pogovorov, ki so dali še poseben pečat našemu jadranju. Nekajkrat smo se podali tudi na kopno, vse nas je navdušilo mesto Korčula.
Prevelik izziv nam ni bilo ne nočno jadranje, niti nas ni iz tira vrgla težava s hlajenjem motorja, s katro smo imeli kar precej opravka. Po svoje razburljivo je bilo tudi odkrivanje našega slepega potnika, ki smo ga razkrili šele predzadnji dan, čeprav nam je cel teden naklanjal veliko pozornosti v obliki nagrizenih zalog hrane in razcefranih tekstilnih dobrot.
Hitro je prišlo tudi zadnje jutro, ki smo ga dočakali prijetno utrujeni a polni lepih vtisov, bogatih doživetij in novih življenskih spoznanj.
Triglav tokrat še predaleč
Ponudil se je nov izziv - od doma na Triglav v enem dnevu. Tokrat ideja ni bila moja, a kljub temu dovolj privlačna, da se sem jo brez obotavljanja sprejel. Na ta preizkus vzdržljivosti me je povabil Primož, s katerim si deliva veselje do hribolazenja in gorskega teka. Očitno je presodil, da sem "dovolj nor" za tak izziv:)
Za razliko od njega pa nisem imel najboljše predstave, kaj pomeni 24 ur hoje po gorskem terenu. Skorajda nisem razmišljal o tem, da bi bila lahko pot zame prezahtevna. Res da še nikoli nisem hodil dlje od 8 ur, pa še to s postanki, ampak saj je le navadna hoja, sem si mislil. Pa sva šla...
Pohod sva začela vsak pri svoji hiši in se ob treh popoldne dobila v Pojanah. Imela sva dober tempo, tako da sva v slabih treh urah že stala na vrhu Blegoša. Pri koči sva se na hitro okrapčala in jo mahnila proti Črnem vrhu. Med spustom po smučišču se je že začenjalo mračiti in pojavljati so se začeli prvi znaki utrujenosti. Proti Poreznu so bile noge vedno težje in prvič so se pojavili dvomi, ali bom sploh zmogel opraviti še ostale tri četrtine poti. Ni nama bilo več toliko za pogovor, začelo je pihati, prišla je utrujenost, tempo se je upočasnil. Na vrhu se nisva niti malo zadržala, zato pa sva se oddahnila v koči, v kateri sta bila skrbnika na najino srečo še pokonci. Dvajsetminutni postanek, čaj, kratek pogovor, občudovanje zvezdnega neba in razsvetljenih mest, ki so se videla v daljavi, vse to naju je napolnilo z novimi močmi. 
Hitro sva bila potem na Petrovem Brdu in ob pol polnoči začela strmo vzpenjanje proti Kobli in Črni Prsti. Po dveh urah je bila utrujenost na vrhuncu, noge pa so me bolele, kot še nikoli prej. Črna prst je bila prava Kalvarija in nujno sva rabila daljši postanek. Koča je bila seveda zaprta, a zavet(er)je sva našla v drvarnici in sede malo podremala. 
To je zelo pomagalo in vrnilo se je nekaj prepotrebne svežine. Spet je bilo treba na pot, a komaj se je moglo slutiti prebujanje novega dne, že so se bolečine pri hoji vrnile in se stopnjevale na poti proti Rodici. Ob čudovitem sončnem vzhodu se nama je razprostrla neskončna pot preko Komne, Triglavskih jezer in Doliča do cilja na Triglavu, ki naju je še čakala. To me je še psihično uničilo in edina logična poteza je bila, da sem se na Rodici odločil, da svojo pot skrajšam in jo preko smučišča Vogel in Žagarjevega grabna zaključim v Bohinju. Prav nič nisem zavidal Primožu, ki je stisnil zobe in okrog šestih popoldne zmagoslavno dosegel Triglav. Tudi zame je bil "sprehod" do Bohinja velika zmaga a hkrati spoznanje, da sem tokratni cilj podcenjeval in da se takega podviga ne lotim več, dokler ne bom zanj fizično in psihično dovolj pripravljen. Za prvič je bilo okoli 60 kilometrov hoje in 3600 metrov vzponov zame več kot dovolj.
S kolesom od doma na Vršič in nazaj - v enem dnevu
Vožnja s kolesom po asfaltnih cestah se mi zaradi slabe kolesarske varnosti naših cest nikoli ni zdela posebno privlačna. Obstajajo pa izjeme, ko se lahko kljub temu motiviram in naredim kako cestno - kolesarsko turo. Taka izjema se je zgodila ta vikend, s preizkušnjo vzdržljivosti, ali lahko v enem dnevu prekolesarim razdaljo več kot 200km, z dvema resnima vzponoma - Vršičem (1611m) in Kladjami (787m).
Pri športnih aktivnostih je motivacija najpomembnejša zadeva. Ni je težko dobiti, kadar se želimo prepričati o mejah naših sposobnosti oziroma ko nas zanima, če lahko dosežemo določen cilj, ki se je porodil v naših glavah. No, vsaj pri meni je tako. Vršič sem enkrat že prevozil s kolesom, vendar že dolgo nazaj. Ker je najvišji prelaz v Sloveniji, je cilj mnogih kolesarjev. Drugi motiv je bila dolžina trase. Na koncu je števec pokazal 228km, kar je naprimer več kakor katerakoli izmed letošnjih etap na Tour de France in seveda od sedaj moja najdaljšea razdalja, prevožena v enem dnevu (prej 190km). Za pot sem navdušil tudi brata, ki je za razliko od mene kar precej kolesaril (lani Dolomiti, letos Alpe). Še posebno pomembna je tudi psihična priprava, torej da je prisotna velika želja po dosegu cilja in da nihče od naju ni dvomil, da nam bo uspelo.
Vedela sva, da bo potrebno kolesariti cel dan, zato sva se na pot odpravila dovolj zgodaj, točno ob 5:00 zjutraj, ko je bil še mrak. Do Jesenic sva imela zelo soliden tempo, saj sva bila tam že ob pol osmih. Prvi daljši postanek z malico je bil že na čudoviti kolesarski stezi ki se začne v Mojstrani. Ko bi le bilo več takih tudi drugod po Sloveniji!
Za vzpon na Vršič sva iz Kranjske Gore potrebovala dobro uro, na vrhu sva bila že 10 čez deseto dopoldne, seveda zaradi vikenda in čudovitega vremena v družbi številnih kolesarjev in drugih turistov, tudi takšnih na štirih nogah in z zvoncem okrog vratu.
Po drugem daljšem postanku je začela pritiskati vročina. K sreči je sledil doooooolg spust na soško stran. Soča je kar vabila s svojim hladom, a z osvežitvijo sva še počakala. V bližini Bovca je cesta postala že zahtevnejša in pojavile so se prva preračunavanja, kako daleč je še do cilja, boleti je začela 'tazadna' pa tudi noge so bile že kar utrujene. V Kobaridu se je pojavila lakota, počakala sva do Tolmina in si šele tu privoščila kosilo. Vedela sva da je približno tričetrt poti za nama, da pa sva sedaj na najnižji točki in da bo treba premagati še vzpon na Kladje. V reki Idrijci, nedaleč od Mosta na Soči, sva z veseljem naredila še enourno osvežilno pavzo, saj je bilo Sonce sedaj najmočnejše. To je bila res super ideja!
Večinoma ravninskega dela poti do Cerkna kar ni hotelo biti konec. Na Petrolu sva naredila še zadnji okrepčilni postanek in se psihično pripravila še na zadnjo oviro - prelaz čez Kladje. Po 200 prevoženih kilometrih, sva se morala dvigniti še za 500m nadmorske višine. Tokrat sva se oba prvič peljala s kolesom čez ta prelaz, a bilo je lažje kot sva mislila preden sva se začela vzpenjati. 'Vonj po cilju' nama je očitno dajal še dodatni zagon. Tudi zadnji del poti je potekal zelo hitro. Ob pol osmih zvečer sva se že pripeljala domov, zelo zadovoljna s polprečno hitrostjo 22,5 km/h in prijetno utrujena, se razume:)
Roadtrip 09'
Zadnji vikend v septembru. Kot nalašč za avto-potovanje. Nekaj obotavljanja in negotovosti pred odhodom, a na koncu se je izšlo v najboljši luči. Oprema: šotor, gorilnik, 2 stola, avto. Cilj: Budimpešta, Bratislava, Dunaj, mogoče še kaj vmes.
Prvi dan naju je navdihovalo Blatno jezero. Tu je Marko prvič razstavil svoje številne popotniške vodnike, s katerimi se je opremil pred odhodom. Čeprav so nekateri imeli že zgodovinsko vrednost (eden je bil iz leta 1980), sva se na kratko seznanila z glavnimi zanimivostmi tega največjega srednjeevropskega jezera, imenovanega tudi »Madžarsko morje«. Presenetil naju je podatek, da je v povprečju globoko le 3 metre, največ pa 11. Njegova obala ni ravno med najprivlačnejšimi za kopanje, a sva se po napetem dvoboju Naseljencev in pregrevanju na soncu le opogumila in se namočila v njem. Ni nama bilo žal. Sledila je večerja na obali, ob sončnem zahodu. Seveda sva sedela na udobnih stolih, ki sva ju vzela s seboj in sta nedvomno odkritje tokratnega potovanja. Počitek sva poiskala sredi nekega mesteca (Martonvásár?), 20 kilometrov pred Budimpešto. Bilo je precej mirno.
Naslednji dan sva se hitro podala v madžarsko prestolnico. Najprej postanek na železniški postaji, kjer sva dobila zemljevid in informacijo, da je nedeljsko parkiranje po celem mestu brezplačno. Parkirala sva v samem centru in se najprej podala k jutranji nedeljski sveti maši v najveličastnejšo cerkev v Budimpešti, baziliko sv Štefana. Nato sva si preko dneva ogledovala čudovito mesto. Posebej naju je navdušil pogled iz Citadelle, od koder je razgled na celo mesto in prekrasne mostove čez Donavo. Zvečer je sledilo kuhanje večerje v parku, igranje Naseljencev in občudovanje nočne panorame iz najinih udobnih naslonjalnikov. Jutro sva dočakala na čudoviti lokaciji, nekje sredi koruznih polj, pod vetrnimi elektrarnami.
Bilo je tako mirno in udobno, da naju je prebudilo šele jutranje sonce. Nikamor se nama ni mudilo in v miru sva pozajtrkovala. Do Bratislave ni bilo več daleč. Spet sva imela srečo s parkiranjem, tako da je bilo izhodišče za ogled mesta idealno. Ker je to mesto precej manjše od Budimpešte, sva ga s svojim faktografskim načinom hitro obdelala. Ko sva se nekoliko okrepčala, se je počasi bližala odločilna partija Naseljencev. Varovan in osvetljen park je bil v primerjavi s tistim v Budimpešti pravi raj. Tudi tokrat nisva izpustila nočnega sprehoda in občudovanja panorame.
Zadnji dan sva se prebudila na travi ob parkirišču, nekje med Bratislavo in Dunajem. Čeprav brez zemljevida, sva se optimistično podala v center Dunaja. Tokrat sva imela s parkiranjem več težav. Na koncu sva parkirala v bližini Schönbrunn-a, se sprehodila čez ta veličasten park in se nato s podzemno odpeljala v center na slasten »wienerschnitzel«. No, spotoma sva si seveda ogledala še najbolj znamenite stavbe v mestu. Ko se je zvečerilo je bil čas za odhod, dunajsko vzdušje pa sva si podaljšala z zvoki dunajske klasike.
Adrenalinski dan v Tolminu
Obetal se je razburljiv vikend. Začelo se je v petek zvečer z zmago proti Hrvaški. Končno nam je uspelo – bili smo v polfinalu, bravo Slovenija!
Zjutraj se je začel nov dan, pohiteli smo v adrenalinski park in se prijavili med prvimi. Sledile so taktične priprave in stave, kdo bo boljši. Adrenalin je naraščal, DJ je še dvigoval vzdušje. Kot prva skupina smo se podali na višine in se prepustili adrenalinskim užitkom. Na vrhu stebra poguma je vsakemu nekoliko zastal dih, še Biljani in Mojci. Ekipa tv3 in inštruktorji, ki so skrbeli za našo varnost, so bili čudoviti in vzdušje je bilo tako domače, da sploh nismo opazili kamere. Da pa je bila motivacija na višku, so poskrbeli še s sijajno nagrado, ki so jo obljubili za zmagovalni par, ki bi se najhitreje povzpel po Jakobovi lestvi. Z Alešem sva bila odločena, da nama zmaga ne uide. Do vrha sva priplezala z veliko prednostjo, a do konca je bilo še precej parov, ki so prav tako dali vse od sebe. V napetem tekmovalnem vzdušju, sva na koncu le ostala najhitrejša in prejela vikend paket s štirimi adrenalinskimi aktivnostmi v Maya centru v Tolminu.
Po vseh vragolijah v adrenalinskem parku nam še ni bilo dovolj. Odločili smo se preizkusiti še v raftingu na Soči. V Maya centru nas je prevzel izkušeni vodnik, nam razdelil opremo in podali smo se proti kraju Boka - Trnovo, od koder smo se z raftom prepustili Soči. V skoraj dvournem spustu smo se preizkusili v veslaških spretnostih, vodnik pa nam je spotoma razkazoval še okoliške naravne lepote, nad katerimi smo bili vsi navdušeni, saj smo imeli povrh vsega še idealne vodne in vremenske pogoje. Med plavanjem po reki smo spoznali njen mogočni tok in seveda okus:) Na koncu smo bili vsi istega mnenja – Tolmin je zakon!