|
Kolesarsko romanje v Marijino mesto - Međugorje
Tokrat se mi je izpolnila že dalj časa trajajoča želja, obiskati Marijino svetišče, o katerem potiho, a z veliko prepričljivostjo govorijo njeni številni obiskovalci, ki se tja nenehno vračajo. Da je ta kraj resnično nekaj posebnega, smo ugotovili tudi trije kolesarji, ki smo se v Međugorje podali na najbolj atraktiven način - s kolesi. O tem, zakaj ravno s kolesom, najbrž ni potrebno izgubljati preveč besed, a na kratko: ker se na tak način daleč pride, veliko vidi in še več doživi. Da bi to potovanje in doživljanje svetega kraja približal še ostalim, vam v tej, s fotografijami bogati reportaži, posredujem naših deset dni kolesarjenja in udeležbe na festivalu mladih... Tako nekako se je začelo; izvedel sem, da se v začetku avgusta vsako leto v Međugorju odvija festival mladih, tokrat že 17. po vrsti. O njem sem slišal govoriti že precej mladih, natančneje pa sem se pozanimal na spletni strani. Odločitev, kako do tja pripotovati, sploh ni bila težka, treba je bilo le še koga navdušiti. Tomaž, ki je tudi že nekajkrat bil na festivalu, ni niti malo okleval, Marko pa se je za kolesarjenje odločil šele v zadnjem tednu. Priprave so bile minimalne, saj nam tovrstnih izkušenj ni manjkalo, volje pa je bilo za izvoz:) 1.DAN, (petek, 28.julij 2006): Pa smo šli...Tomaž že nekaj dni prej, ker se je moral prej še malo okopat v Jadranskem morju, midva z Maretom pa sva zagonila v petek ob zori.
Potrebno se je bilo prebiti skozi Ljubljano, ki je bila v teh zgodnjih jutrnjih urah zelo prepustna. Končno spet na kolesih, obteženih s 30 kilogramsko prtljago, nisva mogla verjeti, da se nama to res dogaja in da to niso le sanje, ki smo jih doživljali pred sedmimi leti, na kolesarjenju prek Evrope...
Prepričana, da v Sloveniji nama pa vendarle ni treba gledati na zemljevid, sva zgrešila najino predvideno pot in jo tako podaljšala za kakih 20 kilometrov...no ja, pa se nisva pretirano obremenjevala s tem.
Kolesarjenje je izjemno slikovit način potovanja, na katerem ne spregledaš niti najmanjših podrobnosti, s katerimi se srečuješ na poti. Ena izmed redkih, ki jih je Mare ujel v objektiv je tudi ta, v jutranjem soncu razkošna pajkova mreža.
V kraškem Dobrepolju so se še dvigale meglice, ko je Mare preizkušal svoje fotografske sposobnosti med samim kolesarjenjem. Sam sem bil edini gibljivi objekt.
Po izkušnjah z najinim samozavestnim začetkom , sva se od zdaj naprej raje pogosteje pozanimala, kam vodijo najine poti.
Slikovita pokrajina od naselja Dvor po dolini zgornje Krke, s čudovitimi vinogradi na prisojni strani.
Pri gradu Soteska sva prečkala Krko in po robu Kočevskega Roga nadaljevala pot v Belo krajino. V Črnomlju sva se ustavila v piceriji in se potem že občutno utrujena, po valoviti cesti bližala mejnemu prehodu Vinica. Po skoraj 140 prevoženih kilometrih sva kljub zgodnji uri, prispela sva okrog petih popoldne, za ta dan zaključila s kolesarjenjem. Kolpa je bila preveč vabljiva, potem pa so naju razvajali še izjemno gostoljubni prijateljevi sorodniki. Lepšega zaključka dneva si res ne bi mogla želeti in pogoji za predvidenih 200 kilometrov naslednji dan so bili izpolnjeni, o čemer pričajo tudi spodnje fotografije...
|
||||||
