POTOPIS
PRVIH DESETIH DNI
1. DAN (petek, 30.7.1999): 65km
Odhod smo načrtovali približno za vikend ob koncu julija, seveda odvisno od vremena in drugih obveznosti. Na hitro smo se odločili kar za petek popoldne.
Malo pred sedmo smo se zbrali v Dobju, Andrej in Marko pa sta prikolesarila že iz Ljubljane. Natovorjeni s težkimi kolesarskimi torbami smo se podali na ceste in začeli zelo počasi, saj nismo bili vajeni voziti koles s takšnim tovorom. Počasi smo se privadili in do Žirov smo že ujeli pravi ritem. Vozili smo se seveda v strnjeni koloni. Kmalu so se začeli vzponi, najprej čez Zavratec do Godoviča in naprej na Črni vrh. Že pred Črnim vrhom pa nas je ujela tema. Prižgali smo luči in tako nadaljevali nočno vožnjo. Na najvišji točki, to je na višini skoraj 900 m, smo najprej malo pojedli in počivali, da smo se posušili od potu, nato pa je sledilo pravo plačilo za težak vzpon. Cesta se je le še spuščala, preko Cola vse do Ajdovščine, zrak je postal neverjetno topel zaradi velikega vpliva morja na tem delu, povrhu pa nam je svetila še polna luna. Spust je bil ob takih pogojih nadvse prijeten in s precej veliko hitrostjo smo kar padli v Ajdovščino. Peljali smo se še naprej in nekje na pol poti proti Novi Gorici zavili iz glavne ceste na neko njivo. Na travi pred gozdom smo si razgrnili armaflekse in spalne vreče ter zadovoljni s prvim dnem zaspali.
NA VRH
2. DAN (sobota, 31.7.1999): 220km (155km)
Ko smo se zjutraj zbudili, so se po gozdni cesti kakih trideset metrov stran od nas zelo počasi peljali policaji in že smo mislili da bomo imeli probleme. Zelo na hitro smo pospravili spalne vreče in se odpeljali naprej. Policaji so bili sedaj parkirani ob glavni cesti in skoraj sigurni smo bili da nas je prijavil kmet, ki je že zelo zgodaj kosil nedaleč stran od nas, ko smo se mi šele prebujali. Zdaj nam bodo gotovo zaračunali, sej prenočevanje kar tako najverjetneje ni dovoljeno, vendar ko smo se peljali mimo njih, nas je le eden vprašal če smo dobro spali. Pomirjeni smo spet kolesarili naprej. Vedeli smo, da je pred nami ravninski del in da vožnja ne bo več tako zanimiva. In res je bilo tako. Iz Nove Gorice smo šli na mejni prehod čez Rožno dolino in pristali v Italiji, potem pa nismo več vedeli, kam bi nadaljevali. Nekaj časa smo brezglavo krožili po čudno speljanih ulicah in končno le našli neko cesto ki je vodila v približno pravo smer. Začele so se dolge, ravne ceste, ki jim ni bilo videti konca, sonce pa je že tudi močno pripekalo. Pokrajina je bila vse bolj pusta in pravo nasprotje tega, kar smo prekolesarili prejšnji dan. Ko smo končno le prišli do večjega mesta (s.Dona), smo se odločili, da še pred nočjo poiščemo primeren kraj za spanje. Malo smo spraševali ljudi, če se v mestu najdejo kaka poceni ležišča, vendar so vedeli le za hotele. V treh hotelih smo se pozanimali za cene, ki pa kljub temu da so nam jih nekoliko znižali, nikakor niso ustrezale našemu nizkemu proračunu. Svetovali so nam, da povprašamo še v lokalih ki so ob cesti in imajo včasih tudi kake sobe. Po dveh neuspelih poskusih smo kolesarili naprej in gledali le še na obe strani ceste, da bi našli primeren kraj za spanje na prostem. Tega ni in ni bilo, saj je bila na eni strani njiva ali sadovnjak (običajno ograjen), na drugi strani pa kak vodni kanal. Noč se je že davno spustila, mi pa še vedno na kolesih, vedno bolj utrujeni. Zavili smo na neko stransko cesto in upali da bomo ob njej našli kraj za počitek. Spet ni bilo sreče: na eni strani namakalni kanal, Na drugi ograjena stanovanja zasebnikov. Vrnili smo se nazaj na glavno cesto in spet počasi kolesarili ob njej. Hoteli smo že prespati na neki avtobusni postaji, ko se je vendarle našla steza, ki je iz ceste vodila na nekakšen travnik in smo izmučeni od napornega dne končno le lahko zaspali.
NA VRH
3. DAN (nedelja, 1.8.1999):300km (80km)
Še preden se je zdanilo smo bili spet na kolesih, kajti spali smo dokaj blizu glavne ceste in bi nas lahko kmalu kdo opazil in prijavil. Do Benetk nas je ločilo še približno trideset kilometrov in prispeli smo že ob sedmih zjutraj. Ugotovili smo, da se v središče ne bomo mogli peljati s kolesi, zato smo se razdelili v dve skupini (ena je bila pri kolesih, druga je odšla na ogled mesta). Ker je bil prejšnji dan zelo naporen, spali pa tudi nismo veliko, smo že premišljevali če se sploh splača da kolesarimo naprej po tej enolični Padski dolini, kjer je zelo težko dobiti primeren kraj za nočni počitek, ali naj raje gremo na vlak do Genove. Vendarle smo kolesarili naprej, saj smo imeli naslov, kjer stanujejo jezuiti in kjer bi lahko dobili prenočišče. Še pred Padovo smo se ustavili nekje v parku ob cesti in za kako uro zaspali v senci, da smo malo nadoknadili primanjkljaj spanja. V Padovi smo najprej poiskali sedež jezuitov blizu bazilike Antona Padovanskega. S priporočilom smo bili takoj sprejeti. Neki pater nam je najprej pokazal garažo, kamor smo spravili kolesa, nato pa nas je odpeljal v sobe. Bili smo zelo navdušeni, da bomo lahko spet normalno spali. Takoj smo se nastanili v sobah in se najprej stuširali. Potem smo odšli v baziliko k maši, po maši pa smo bili povabljeni še na večerjo, pri kateri smo spoznali nekakšnega skrbnika kolegija. Ta nam je razkazal prelepe vrtove, parke in športne objekte. Čeprav je govoril samo italijansko, smo izvedeli da so vsa ta igrišča, stadion s tribunami in bazen namenjena študentom, ki se tukaj šolajo. Pomagali smo mu nahraniti zlate ribice, ki jih je bilo v ribnikih vse polno. Zvečer smo se še malo sprehodili po mestu, si privoščili sladoled in se nato vrnili k počitku.
NA VRH
4. DAN (ponedeljek, 2.8.1999):480km (180km)
Spali smo skoraj do devetih zjutraj in se zares dobro odpočili. Povabljeni smo bili še na obilen zajtrk, tako da smo bili spet polni moči in zagona za nadaljevanje poti. Zdaj ni nobeden več mislil na potovanje z vlakom. V garažo smo šli po kolesa, na prtljažnike pripeli kolesarske torbe in se zahvalili za gostoljubje. Z veliko hitrostjo smo spet kolesarili po ravnih cestah in pokrajina je postala spet nekoliko bolj zanimiva. Čeprav je bil naš načrt za danes priti le do Mantove, smo tja prispeli hitro in imeli smo še dovolj moči za nadaljevanje. Ko smo se približevali Cremoni, nas je zopet ujela tema. V centru mesta smo šli najprej na pico, nato pa okoli enajstih zvečer spet gonili kolesa. Tu bi si namreč ob taki uri precej težko poiskali prostor za spanje. Peljali smo se še čez največjo italijansko reko Pad (Po), ki teče Skozi mesto in naredili še kakih deset kilometrov, ko smo končno našli "primeren" kraj za spanje. To je sicer bila le koruzna njiva ob neki stranski cesti, ki pa je bila vseeno boljša kot da bi morali kolesariti naprej. Z doseženimi 180 kilometri smo bili več kot zadovoljni, seveda pa zato tudi dovolj izčrpani, da smo kljub trdi podlagi in nadležnim komarjem zaspali.
NA VRH
5. DAN (torek, 3.8.1999):670km (190km)
Noč je bila zelo kratka, saj smo se zaradi varnosti spet zbudil še pred zoro, pa tudi spanje na koruzi ni ne vem kako prijetno. Miha je na primer opazil, da mu je skozi armafleks pogledal koruzni štor. Zjutraj je bilo mrzlo po vrhu pa še mokro od rose. Ko smo se ogreli, smo se na neki avtobusni postaji ustavili in spet spraznili nekaj ribjih konzerv. Tu smo voznikom zbujali precej pozornosti, zato smo se že nekoliko bali, da bi s tem povzročili kakšno nesrečo. Do Piacenze smo imeli še kakih 25 kilometrov. Nakupili smo si hrano in vodo ter kolesarili dalje. Nekje ob cesti smo se ustavili ter se odločili, da si privoščimo daljši počitek. Vsi smo po kratki noči nadoknadili kako uro spanja. V čudovitem vremenu se je v senci dreves počitek nadvse prilegel. Polni svežih moči smo se podali na pot proti Genovi. Pokrajina je postajala vse bolj zanimiva in Skozi mesta smo se vozili celo hitreje od avtomobilov. Po štirih dneh ravnin se je zopet začel vzpon. Hitro smo se povzpeli precej visoko, nato pa nas je čakal še vratolomni spust proti Genovi kakih 20 kilometrov. Ta cesta se mi je zdela najnevarnejša od vseh, kar sem jih kdaj videl, saj je zelo strma, polna ostrih ovinkov in norih voznikov. Zdaj je bila naša naloga spet to, da najdemo jezuite. Ko smo vprašali prvega človeka, nam je dal vedeti da to sploh še ni Genova temveč le njeno predmestje. Končno smo le zagledali svetilnik in zato vedeli da smo na cilju. Spet nas je ujel mrak. Vprašali smo še nekaj ljudi, če mogoče poznajo naslov, ki smo ga imeli. Nobeden ni imel pojma kje bi bila ulica, ki smo jo iskali. Ko smo bili že skoraj prepričani, da bomo ostali brez spanja, pa se nam je nasmehnila neverjetna sreča. Vprašali smo neko mlajšo žensko, ki je ravno parkirala avto pred svojim stanovanjem. Rekla je, naj jo počakamo pred vhodom, da nam bo pokazala pot. Prinesla nam je neko revijo v kateri so bile natančne karte mesta in seznami ulic, ter se še ponudila da nas spremlja z avtom, ker je v mestu vse polno enosmernih cest in bi se sami težko znašli. Do iskane ulice je bilo še precej daleč po vrhu pa še visoko nad mestom. Genova se namreč razteza nad obalo še v višje predele zato je tu precej strmih cest. Sledenje avtomobila nas je zelo utrudilo, toda pomembno je bilo da smo dosegli cilj. Kljub pozni uri smo upali da nas bodo jezuiti sprejeli. Zaradi neznanja italijanščine je trajalo precej dolgo da je prišel nekdo in nam odprl vrata. Ugotovili smo, da je tu nekakšna šola (Istituto Arreco), ampak s priporočilom smo bili kljub temu sprejeti. Tokrat smo spali v nekakšni judo telovadnici. Bilo je zelo udobno, saj so bile po tleh blazine, poleg tega pa smo imeli takoj zraven še tuše in stranišča.
NA VRH
6. DAN (sreda, 4.8.1999): počitek
Zjutraj nas je nekdo kmalu zbudili, ker so gotovo rabili prostore. Čeprav smo se kar v redu naspali, smo se odločili, da v mestu ostanemo še en dan. Odpeljali smo se v bližnji park na zajtrk, nato pa po mestni karti začeli iskati jezuite še pod drugim naslovom. Tu smo bili takoj sprejeti, vendar niso imeli nobenih sob, zato smo dobili kar neko dvorano, poleg tega pa nam je prijazen pater prinesel pijačo. V dvorano smo spravili kolesa in prtljago ter odšli na ogled mesta. Po njem smo se sprehajali kar cel dan. Obiskali smo celo znameniti genovski akvarij, ki velja za največjega v Evropi. Danes smo šele spoznali, kakšno srečo smo imeli prejšnji dan, da smo našli jezuite v tako ogromnem mestu. Slutili smo, da ima mesto tudi precej kriminala, ko smo se sprehodili skozi nekatere nevarne ulice. Zvečer smo se prav hitro vrnili nazaj v našo dvorano. Preden smo se spravili spat, nam je pater spet prinesel pijačo in še nekaj španskega denarja, ker je vedel da gremo tja. Spet smo sicer spali na tleh, ampak bili smo zelo zadovoljni, da smo spali vsaj pod streho.
NA VRH
7. DAN (četrtek, 5.8.1999):820km (150km)
Zjutraj smo bili kmalu spet na svojih kolesih in se prebijali skozi prometne ceste proti zahodu. Da smo končno le prišli iz velikega mesta (3/4 mio. preb.), smo rabili kar pol ure. Zdaj smo lahko začeli občudovati prelepo obmorsko pokrajino. Tu se namreč hribovit svet na čudovit način preliva v Mediteran in tako se menjavajo visoke pečine in številne peščene plaže. Kolesarjenje preko tega terena sicer ni tako enostavno, a je zato toliko bolj slikovito. Ker smo vedeli za jezuite šele v mestu San Remo, se nam je kar malo mudilo. Na poti pa se je zgodilo veliko stvari. Najprej je Andreju počila zadnja guma, kar nam je takoj vzelo kake pol ure. Imeli pa smo tudi precej hudo prometno nesrečo. Ker smo vozili v koloni eden za drugim, smo imeli kar veliko hitrost. Ko smo prehitevali nek avtobus, ki je stal na postaji, se je na cesti naenkrat prikazal na kolesu nek star ata, s precej manjšo hitrostjo, ki je najbrž iz pločnika zavil na cesto. Marko, ki je v koloni vozil zadnji, ga sploh ni opazil in v trenutku je počilo. Baje, da se je nekaj časa peljal po zadnjem kolesu, dokler nista oba skupaj s svojima bicikloma obležala na tleh. Najhuje jo je skupil starec, ki je imel obraz precej krvav in je najbrž bil v šoku, saj ni vedel kaj se dogaja in je najprej odklanjal pomoč, vstati pa tudi ni mogel. Okoli nesreče se je zbralo veliko radovednežev in nekdo je poklical rešilca. Brez besed so ponesrečenca odpeljali, njegov bicikel pa je ves skrivljen ostal ob cesti. Mare jo je k sreči odnesel brez poškodb, ampak se je precej ustrašil. Zdaj smo bili prepričani da bomo imeli hude probleme. Čakali smo da pride policija in naredi zapisnik, vendar zaman. Po več kot pol ure čakanja smo se odločili da gremo naprej, saj ni nič kazalo da bi nas kdo zaslišal. Imeli smo pravzaprav neizmerno srečo, saj bi se na tem mestu lahko za nas potovanje s kolesi končalo. Nadaljevala se je razgibana obala, polna krajših vzponov in spustov, vse do San Rema, ki je bil naš cilj. Tu smo zelo hitro našli jezuite in bili zopet lepo sprejeti. Tokrat smo za sobo dobili nekakšno
igralsko vaditveno dvorano. Ta dan smo zvečer tudi prvič oprali nekaj perila, saj smo nameravali v mestu ostati še naslednji dan.
NA VRH
8. DAN (petek, 6.8.1999): počitek
Zjutraj smo se takoj namenili na plažo, saj se sploh še nismo kopali. Prišli smo do nekakšnega mini pristanišča in nič ni kazalo da bi bila v bližini kaka primerna plaža. Šli smo kar naprej ob plaži in premišljevali kje naj se sploh kopamo, saj plaže niso bile niti podobne tistim, ki smo jih srečevali prejšnji dan, ali pa so bile privatne in bi za nastanitev morali plačati. Ko smo vendarle dobili primeren kraj in se vrgli med valove, pa je bil občutek enkraten. Nazaj smo se vračali ob cesti. Tu je bilo mesto videti mnogo bolj razkošno. Na eni strani ceste so se drug za drugim vrstili čudoviti hoteli, zaraščeni z eksotičnimi palmami in drugim mediteranskim rastlinstvom. Ko smo prišli do "našega" stanovanja, zdaj ni bilo nikogar, ki bi nam lahko odklenil vhodna vrata in morali smo zelo dolgo čakati. Iz naše sobe smo se Andrej, Marko in jaz kmalu ponovno odpravili v mesto, tokrat z namenom da nakupimo malo hrane. Jure in Miha pa sta ostala kar v njej, da bi nam potem odprla vrata. Vrnili smo se s polnimi vrečami in nato jedli in malo počivali. Pri vhodu v sobo smo imeli tudi ročni nogomet, ki smo ga prav tako preizkusili. Zvečer smo nameravali narediti še krajši sprehod po mestu, toda spet smo se bali, da bi ostali zunaj. K sreči se je prikazal zanimiv pater ki se je kar naprej smejal. Vprašali smo ga, če lahko gremo malo ven, ter nam potem ko se vrnemo odkleni vrata. Kar na enkrat se je zresnil in odkimal. Najbrž je mislil da nameravamo iti na kakšno zabavo in bi nam moral odkleniti zelo pozno, vendar smo se nato dogovorili, da gremo le za dobro uro, z namenom da telefoniramo domov. Malo nam je bilo vendarle žal, da smo se morali že pred enajsto zvečer vrniti, saj se je od zunaj slišal zanimiv pevski koncert, vendar pa je bilo po drugi strani dobro da smo se naspali. Za naslednji dan so nas namreč ponovno čakali kilometri dolgih cest.
NA VRH
9. DAN (sobota, 7.8.1999):950km (130km)
Današnji dan je bil eden najzanimivejših, saj smo prekolesarili kar velik del prelepe Azurne obale. Poslovili smo se od prijaznega patra in iz San Rema precej hitro prispeli do francosko - italijanske meje. Na prihod v novo državo nas je opozarjala le tabla z napisom "FRANCE". V kraju Menton smo naleteli na veliko gnečo ljudi, ki so gledali dirko s kart-formulami. Tudi mi smo se jim pridružili, saj česa takega ne vidimo vsak dan. Zdaj smo lahko slutili, da se že bližamo mestu Formule 1 - Monte Carlu, ki je tudi prestolnica Monaka, najbogatejše države na svetu.
Na kratko bi lahko ta biser opisali kot mesto čudovitih hotelov s terasami na strehah in prelepimi bazeni, mesto dragih avtomobilov in razkošnih jaht. Seveda se mi zdi malo škoda, ker se v mestu nismo nič ustavili in smo kljub občudovanju njegovih lepot hiteli dalje. Tudi naprej so se vrstila sama zanimiva mesta. Nismo se mogli premagati, da se ne bi ustavili na čudoviti peščeni plaži v Nici. Brž ko smo se ustavili in gledali, kam naj damo kolesa, sta nas opazila dva Slovenca, ker smo na kolesih imeli slovenske oznake in zastavice. Imeli smo dober občutek, da smo lahko po dolgem času z nekom spet spregovorili po slovensko. Povedala sta nam da je bilo tu prejšnji dan zelo slabo vreme, o katerem danes ni bilo niti slutiti. Torej smo res imeli srečo, da smo si v San Remu vzeli en dan počitka. Svoja kolesa smo parkirali kar na plažo, tako da smo jih lahko imeli ves čas na očeh in smo se lahko brez skrbi kopali. Kako nadvse prijetno je po prešvicanih 60 kilometrih poti skočiti v morje, se vsak lahko predstavlja. Zdaj nas je čakal še drugi, precej težji del poti. Najbolj nas je navdušila vožnja skozi filmsko mesto Cannes. Tu so bile plaže dobesedno nabite ljudi in cesta ob plaži je bila prav tako polna avtomobilov, ki so se premikali meter za metrom. Res smo imeli srečo, da smo bili na kolesih in smo brez težav prehitevali avtomobile. Nekaj kilometrov naprej od mesta, smo naredili precej veliko napako, kar se tiče težavnosti poti. Imeli smo namreč dve možnosti izbire poti do mesta Fréjus, prvo - nekaj kilometrov daljšo ob obali, drugo - krajšo pa čez del Zahodnih Alp (Esterel). Odločili smo se za drugo možnost, ki pa nas je precej izčrpala. Iz obale smo se dvignili na nadmorsko višino okoli 600 metrov. Neprestano smo se dvigali in komaj čakali da dosežemo vrh. Večkrat ko se nam je zdelo da smo na vrhu, pa nas je čakal le kratek spust in nato spet dvigovanje. Hribovita pokrajina zaraščena z drevesi je bila sicer zelo lepa in skoraj nenaseljena, na cesti pa razen številnih motoristov tudi ni bilo veliko prometa. Ko smo vendarle dočakali vrh, nas je čakal dolg spust do Fréjusa in smo v hitrosti neizmerno uživali. V Fréjusu smo poiskali mladinski dom, ki je bil precej nov in urejen, ampak zato tudi primerno drag (83 F/osebo). Dobili smo svojo sobo z lastnim tušem. Ker se je ob našem prihodu že zmračilo, smo se le še stuširali, zunaj malo pojedli in popili, ter šli spat.
NA VRH
10. DAN (nedelja, 8.8.1999):1070km (120km)
Zaradi zajtrka smo vstati že ob osmih. Najedli smo se kolikor se je dalo, nato pa smo morali do desetih zapustiti sobo. Torbe smo spet pritrdili na kolesa in se ob obali podali proti St. Tropezu. Tokrat nam je pri vožnji neverjetno pomagal veter v hrbet, zato smo prispeli zelo hitro. Spet smo zaradi dolgih kolon prehiteli kar lepo število avtomobilov. V St. Tropezu smo ostali dobri dve uri, da smo malo pojedli in pisali kartice. Nato je sledila precej težavna vožnja skozi hribovito Provanso proti mestu Hyeres. Sonce je bilo namreč zelo vroče in ni bilo veliko krajev, kjer bi lahko kupili vodo, ki jo je hitro zmanjkovalo, ali pa se je popolnoma pregrela. Vse to nas je močno utrudilo, še najbolj neprijeten pa se nam je zdel občutek, da nismo vedeli če gremo v pravo smer, saj je bilo zelo slabo označeno. Večkrat smo bili torej negotovi, poleg tega pa se nam je kar naenkrat na cesti pojavil prometni znak "prepovedano za kolesarje" ki je pomenil začetek avtomobilske ceste. Ta znak smo že tako ali tako neverjetno sovražili kaj šele zdaj ko druge ceste sploh nismo videli. Res nismo vedeli kje naj nadaljujemo, saj se vrniti po isti cesti in iskati drugo nismo hoteli. Peljali smo se kar naprej in zavili na prvi odstavni pas. Kljub veliki negotovosti smo vendarle prišli v lepo urejeno mesto Hyeres. Poiskali smo McDonalds se usedli na izložbeno okensko polico in si najprej privoščili večerjo. Medtem se je znočilo, mi pa smo še vedno sedeli na polici in pisali svoje dnevnike in kartice. Ob enajstih zvečer še vedno nismo vedeli, kje bi spali. Najprej smo nameravali ostati kar v parku, vendar so se po njih še vedno sprehajali ljudje in bi najbrž malo čudno gledali če bi kdo izmed nas spal na kakšni klopi. Kljub temu, da smo postajali vedno bolj utrujeni smo kolesarili naprej in iskali kraj za počitek. Kazalo je zelo slabo ker smo se bližali že naslednjemu večjemu mestu - Toulonu, kar se pa tiče spanja v neznanem mestu je pa zelo tvegano...
NA VRH