»Torej sva zmenjena za jutri, saj je napovedano lepo vreme,« so bile najine zadnje besede tistega deževnega petka, ko sva se po telefonu menila za odhod. Toda naslednji dan sva se slišala še večkrat, saj zjutraj ni nehalo deževati, tako da sva nazadnje odhod za en dan prestavila.
Bila je to nedelja 12. Avgusta 2001, prelep sončen dan, naravnost idealen za kolesarjenje. Poslovil sem se od doma in se prepustil v naročje cest, ki mi bodo sledeče dni glavno življenjsko okolje. Prvih 15 kilometrov do Škofje Loke, kjer sva bila zmenjena sem vozil sam. Imel sem polno glavo najrazličnejših misli, ki se človeku vsiljujejo v takih trenutkih. To so bila premišljevanja o tem, kaj vse me bo čakalo na poti, ki mi je še nepoznana in zato toliko bolj nepredvidljiva. Seveda sem pomislil tudi na vse mogoče težave in nevarnosti, toda v celoti sem na vse gledal v pozitivni luči. O svoji psiho-fizični pripravljenosti sploh nisem dvomil, malo me je skrbelo le za kolo, s katerim sem se že šest let vozil po vseh mogočih poteh, na tej poti pa bo še posebej obremenjeno saj mora poleg mene nositi še prek 20 kg prtljage. Do Škofje loke sem se težkega kolesa že popolnoma privadil, prav tako pa tudi Andrej, ki je prikolesaril iz Ljubljane in sva od tu pot nadaljevala skupaj. čutila sva, da naju čaka velika pustolovščina, v sicer civiliziranem, a vendarle nama nepoznanem svetu. Vsa ta pričakovanja, posebno pa še dejstvo, da je bilo naslednje dni v vzhodnih Alpah napovedano zelo lepo vreme, so nama vlivala svežih moči in sva domače ceste kot za šalo puščala za seboj.
Načrt poti sva si pred odhodom sestavila zelo na grobo. Imela sva izbran cilj potovanja, to je hiša mojih sorodnikov 60 km severo-vzhodno od Stuttgarta v Nemčiji, poleg tega je bila najina velika želja, da se povzpneva na najvišjo goro Avstrije – Grossglockner, vso ostalo pa sva si izbirala sproti, malo po občutku, nekaj pa tudi po nasvetih drugih. Vzpon na 3798 m visok Grossglockner sva sicer vzela le kot možnost, ki bi jo lahko izkoristila, če bodo primerne vremenske razmere in če bova presodila da sva tedaj sposobna za tak podvig. Zavedala sva se, da razmer ki so prisotne na taki nadmorski višini še ne poznava in bi bile za oba nekaj novega. Zelo veliko pa se je želja, da osvojiva to goro poznala na teži najine prtljage, ki jo je gotovo podvojila. V torbo je bilo tako potrebno dodati planinske čevlje, dereze za hojo po ledu, ter še precej toplejših oblačil, saj so tam gor tudi poleti temperature le okoli 0° C.
Načrte sva torej imela, vreme nama je bilo zelo naklonjeno, sedaj pa je bilo potrebno le še kolesariti in kolesariti… Obsijano Gorenjsko sva po trikilometrskem strmem vzponu zapustila na mejnem prehodu Korensko sedlo. To je bil prvi resnejši klanec, z naklonom kar 18° in tudi najnižja prestava na kolesu se je zdela neizmerno trda. Na vrhu prelaza kjer stoji carinska postaja sva se oblekla, saj so nama table ob cesti dale vedeti, da je sedaj na vrsti dolg in strm spust proti Beljaku in da naju bo pošteno prepihalo. Na avstrijski strani sva bila zelo presenečena nad številnimi kolesarskimi potmi, po katerih sva se potem večinoma vozila. Iz Beljaka sva po dolini Drave kolesarila še do Spittala, ki je bil tudi pričakovan cilj tega dne. Šla sva malo ven iz mesta v bližnji camp, ki pa se nama ni dopadel, saj je bil takoj ob reki Dravi, zato pa tudi pravi raj za komarje. Tudi cena za dva kvadratna metra trave se nama je zdela previsoka in tako sva se raje odločila za travnik na bližnjem hribu. Tu je bil skoraj idealen kraj in sva kar takoj postavila šotor. Imela sva popoln mir, komarjev ni bilo, dobro sva bila skrita iz ceste in vse seveda zastonj. Po zelo dobro prespani noči sva pospravila šotor in se počasi odpravila nazaj v center Spittala. Mahnila sva jo v trgovino in si priskrbela precej najrazličnejše hrane, saj so zaloge, ki sva jih vzela od doma, že večinoma pošle. Nekaj stvari sva pojedla pri obilnem zajtrku, ostalo pa sva komaj stlačila v prepolne kolesarske torbe. Zdaj je bil spet čas, da se s kolesi poženeva dalje. Dan je bil čudovit, vedno lepša pa je postajala tudi pokrajina.
Nov dan se nama je začel že precej zgodaj in v hladnem jutru se je bilo najlaže ogreti kar na kolesu. Ni dolgo trajalo, pa je že vse teklo od naju. Ogromna parkirišča so bila znak, da se bližava eni najbolj razvitih turističnih točk v Avstriji – koči cesarja Franca Jožefa (Kaiser-Franz-Josefs-Höhe). Pripeljala sva se na ogromno razgledno ploščad na višini 2369 m in odprl se je čudovit pogled na spodaj ležeč ledenik, nad njim pa mogočen Grossglockner, ki ga je že osvetlilo vzhajajoče Sonce. Vse bolj sva postajala prepričana, da bova še danes stala na njem, bila je le ena ovira – Andrej ni imel derez, ker je upal da se jih da v koči sposoditi. Ker s tem ni bilo nič, sva sklenila da se kljub temu odpraviva na pot, če bi pa kazalo da je hoja brez njih preveč nevarna, bi se pač vrnila. Pripravila sva nahrbtnike, kolesa pa sva parkirala v bližnjo garažo. Ura je bila že deset in bil je res že skrajni čas da odideva, ker je bila pot markirana za 7 ur hoje v eno smer.
Najprej se je bilo treba od tu za več kot sto metrov spustiti na znameniti ledenik Pasterze, ki je največji ledenik v vzhodnih Alpah. Ledenik je imel številne luknje zanimivih oblik, v katerih se je zadrževala ledena voda, oziroma razpoke, po katerih se je ta pretakala in izlivala v niže ležeče ledeniško jezero. Po nepozabnem, tri kilometre dolgem sprehodu po ledeniku, se je začenjalo vzpenjanje. Najprej sva kaki dve uri hodila po običajnih gorskih stezah, ki jih je vsak obiskovalec gora dobro vajen, nato pa se je skoraj vso preostalo pot nadaljeval sneg. Zaradi zelo toplega dneva je bil večinoma mehak, tako da se je brez problemov dalo hoditi tudi brez derez. Z nijmi sva si pomagala le na enem delu poti, ki je bil malo bolj leden in izpostavljen, tako da si je vsak nataknil po eno derezo. Prispela sva do koče (Erzherzog-Johann Hütte), kjer sva si vzela krajši počitek. Ob pogledu na strmi, špičasti Grossglockner nama je kar malo zastajal dih in zopet sva se začela spraševat, ali se bo dalo hoditi brez derez. Vsi planinci ki sva jih srečevala so namreč bili »do zob oboroženi« s planinsko in plezalno opremo, midva pa kakor da bi šla na Blegoš. Vendarle naju je Gora povabila, da se je lotiva. Kljub strmemu sneženemu pobočju nama hoja brez derez ni delala težav, saj je bila steza, ki se je cik-cakasto vzpenjala, dobro razhojena. Zdaj naju je čakal le še strm del, ki je bil skoraj popolnoma kopen a na najino začudenje zelo slabo varovan. Ni bilo veliko klinov ali zajl, s katerimi bi si dalo pomagati, ampak se je bilo potrebno dvigati kar po vseh štirih in si iskati skalnatih oprijemov. Okoli pol štirih sva bila že na vrhu, zaznamovanem s tri metre visokim križem, in na drugo stran se nama je odprlo novo obzorje. Bilo je lepo doživetje stati na 3798 metrov visoki – najvišji gori Avstrije.
Ponoči sva se odlično naspala, jutro pa je napovedovalo nov kristalno jasen dan. Po cesti ki sva jo že enkrat prekolesarila, sva se zdaj spustila do krožnega križišča na višini 1900 m, od tu pa se je spet začel boj s klanci. Bili so zares hudi, a sva se jih že tako dobro navadila, da sva jih z lahkoto premagovala.
Prvi del potovanja je nedvomno daleč presegel vsa najina pričakovanja v vseh pogledih. Vedela sva da je bil to gotovo najtežji a hkrati tudi najlepši del poti ki nama bo ostal za vedno v spominu. Nisva si mislila da se da v tako kratkem času doživeti toliko zanimivih stvari, od kolesarjenja, planinarjenja, »smučanja« po snežnih pobočjih in na koncu še kopanja v jezeru.
četrti dan sva spala na travi nekje blizu Kapruna, šotora pa se nama zaradi tople klime sploh ni zdelo vredno postavljati. Zjutraj sva se zgodaj odpravila naprej, tako da sva morala v Mitersillu, do katerega sva imela dobrih 15 km, še nekoliko počakati da so se odprle trgovine. Tudi tokrat sva se obilno založila z najrazličnejšo hrano, se dobro najedla in pripravila za nadaljno pot. Na bencinski črpalki sva govorila z nekim domačinom, ki nama je tudi svetoval katero cesto naj si izbereva tako da nisva bila več v dilemi. Povzpela sva se na bližnji prelaz (Pass Turn), ter se na drugi strani spustila v Kitzbühel. Z nadaljevanjem hitrega tempa vožnje sva prispela v mesto Kufstein, se nato poslovila od Avstrije in se utaborila na travniku, kakih 5 km iz mesta Rosenheim. Na poti se ni zgodilo nič pretresljivega, bila je to pač zanimiva poletna vožnja skozi značilne nemške podeželjske vasi, ki kar nekoliko spominjajo na Slovenijo. Vožnja naju ni pretirano utrudila, ampak počitek je bil vendarle potreben. Ker se je na enem koncu neba v daljavi nekoliko bliskalo, sva sklenila da postaviva šotor, če bi mogoče začelo deževati in lahko sva se brezskrbno prepustila spancu. No, tako sva vsaj mislila. To, kar se je začelo dogajati še preden sva trdno zaspala, je bila namreč prava nočna mora. Zunaj je začelo neznansko pihati, tako da je šotor kar vihalo. Začelo je še deževati, grmeti in se bliskati, veter pa tudi ni prenehal. Najprej sva si mislila, da je to pač običajna vročinska nevihta, ki ponavadi hitro mine, zato sva poskušala zaspati. Ker se je nevihta vse bolj stopnjevala, s spanjem ni bilo nič. Začelo je divjati pravo neurje in dež je z vseh strani pronical v šotor, niti dejstvo da sva ga postavila pod košatim drevesom ni pomagalo. čas je mineval zelo počasi, v šotoru pa je bilo vedno več vode. Tudi spalna vreča jo je kmalu prepustila in ob trh zjutraj sva bila 70% dobesedno premočena do kože. Ko sva si malo dvignilaglave, je voda kar kapljala od mokrih las. Bila sva v tako čudnem položaju, da se nama je zdelo na nek način smešno in res sva se smejala. To je bil posebne vrste smeh, ko se čudiš svojemu stanju in nemoči. Po dolgih štirih urah, se je vreme vendarle začelo umirjati. Ker pa je bila noč, sva seveda morala v šotoru ostati še do zore, čeprav so bile razmere nemogoče. Na dnu šotora se je naredil kar manjši bazenček in težko je bilo najti položaj kjer bi bilo čim manj mokrote. Končno sva dočakala jutro in ko sva se hotela preobleči v suha oblačila, sva spoznala da imava praktično vse premočeno tudi v kolesarskih torbah. Ni nama torej ostalo drugega kot da greva naprej in poiščeva primerno mesto kjer bi vse stvari posušila. Nisva se peljala še niti en kilometer, ko se je pojavil nov problem – Andreju je počila zadnja guma in najin položaj se je zdel res obupen. Reševale so naju sledeče okoliščine: ker je bilo toplo, naju ni zeblo, začenjalo je sijati sonce in na bližnji bencinski črpalki sva lahko začela sušiti vse premočene stvari, kolesarska trgovina je bila le kakih 500 metrov stran od črpalke in Andrej je lahko kupil novo gumo, ni bila nedelja ali praznik, tako da je bila trgovina odprta,… Torej le ni bilo tako hudo kot se je najprej zdelo. Hitro sva vse uredila in se odpravila naprej, vesela da sva prestala tudi neko težjo preizkušnjo. Pokrajina je postajala vse bolj kmetijska – velika polja, gozdovi. Na poljih se je zelo poznalo da je bilo ponoči neurje, polomljenih pa je bilo tudi nekaj dreves. Zgodaj popoldne sva prispela v okolico Münchna. Mimoidoče sva začela spraševai, v kateri smeri je center in bila kar malo začudena nad njihovimi odgovori. Nekateri so kazali v eno smer, drugi spet v drugo, nekdo tretji pa je rekel da se mu še sanja ne. Neka gospa se je praskala po glavi in premišljevala celo minuto, kakor bi jo vprašal za glavno mesto Burkine Faso. Spraševati sva se naveličala, ker pa je začenjalo deževati, sva se vsedla v parku pod košato drevo in si skuhala juho. Ko je dež preenehal, si je Andrej kupil zemljevid in center mesta sva hitro našla. Ogledala sva si znamenite stavbe okoli Marienplatza in se nato odpravila proti olimpijskemu parku, slabih 10 km iz centra mesta. Začelo se je že mračiti, toda odločila sva se da si območje olimpijskih iger vendarle malo pobliže ogledava. Tu je bil tedaj postavljen pravi zabaviščni park in gneča ljudi je bila precejšnja, že od daleč pa se je slišal rockovski koncert na prostem ob olimpijskem jezeru.
Prebudilo naja je šele vroče Sonce in takoj sva se odločila, da na njem dokončno posušiva še vso vlažno prtljago, ki je nisva uspela posušiti prejšnji dan. Pot naju je potem vodila v mesto Dachau. V parku sva si privoščila pikantno mehiško jed, vse to pa zalila s kokosovim mlekom, ki se nama niti slučajno ni dopadlo. Na obrobju mesta sva si ogledala še znamenito koncentracijsko taborišče in njegov muzej, potem pa je bil zares že skrajni čas da se zopet resneje spopadeva s cestami. Do Augsburga je potekalo vse brez težav, zapletati pa se je začelo v središču mesta saj nikakor nisva mogla najti za kolo primerne ceste, ki bi vodila naprej v smeri masta Ulm. Ljudje v tem mestu so bili sicer izjemno prijazni in brž ko sva se na kakem križišču ustavila in gledala na zemljevid, je kdo pristopil in povprašal, kam bi rada prišla, ampak problem je bil nekje drugje. Na cesti ki sva jo midva iskala so potekala popravila in je bila popolnoma neprevozna, zato sva se poskušala v želeno smer podati kar na pamet prek številnih mestnih ulic, ki so, oziroma se nama je le zdelo, da vodijo približno v pravo smer. Kmalu sva ugotovila da sploh ne veva v katerem delu mesta sva. Brez mestne karte sva bila v tako velikem mestu popolnoma izgubljena in tudi avtobusni mestni načrti na postajah nama niso pomagali, orientacijo po zvezdah pa nama je vsake toliko časa pokvaril kakšen oblak, ki je prekril zvezdo Severnico. Vesela sva bila, ko sva dobila nasvet domačina, v kateri smeri naj nadaljujeva vendar pa se nama je zdela cesta na katero naju je usmeril nekako podobna tisti, po kateri sva se danes že enkrat vozila. Nisva mogla verjeti, da sva se lahko tako izgubila, ter po dveh urah in kakih 20 prevoženih kilometrih zopet pristala na istem mestu. Kljub temu da je odbila polnoč in da sva bila že precej izčrpana od tavanja po ulicah Augsburga, sva na vsak način hotela narediti še nekaj kilometrov v smeri Ulma in ugotovila sva, da je edini način za to, da se do prvega odcepa peljeva po avtocesti. Precej časa sva se obotavljala in premišljevala o možnih posledicah tega prekrška, a zasilnega izhoda praktično ni bilo. Z največjo možno hitrostjo sva se pognala po odstavnem pasu avtoceste in čeprav sva lahko že po dobrem kilometru zavila na tako iskano regionalno cesto, se je zdela vožnja pravi boj za življenje ali smrt. Poleg tega da je to početje precej nevarno, velja v Nemčiji za precej hud prekršek, ki se tudi temu primerno kaznuje.
Zjutraj sva se prebuila že zelo zgodaj, saj sva spala na zelo neudobnem terenu. Ker sva prejšnji dan izgubila veliko pomembnega časa, se nama je že kar malo mudilo. Pot do Ulma nama je zaradi slabo označenih smeri spet delala preglavice, a ko sva v daljavi zagledala visok zvonik, nama je bilo takoj jasno, da je to lahko le znamenita Ulmska katedrala. Nadaljevale so se kolesarske poti, ki so naju pripeljale do velikega trga pred katedralo. Kljub temu, da sva ta dan prekolesarila že kakih 50 km in da sva jih imela v načrtu še vsaj enkrat toliko, naju to ni ustavilo, da se ne bi povzpela na vrh najvišjega zvonika na svetu, kamor vodi prek 800 stopnic. Poleg zanimivo oblikovanega kamnitega zvonika naju je zelo navdušil razgled na mestne hiše, na reko Donavo in na komaj opazne ljudi, ki so se sprehajali po trgu. Po sprehodu v vrh Ulmske katedrale je bilo spet potrebno sesti na kolesa in nadaljevati pot proti severu. Brez prestanka sva gonila do Heidenheima in nato še naprej do Aalena. Od tu sem po telefonu poklical svoje sorodnike, s katrerimi sem bil domenjen in so naju gotovo že pričakovali. čeprav sem jim hotel sporočiti le to, da prideva šele naslednji dan, saj je bilo do njih še skoraj 70 km poti, so se nama ponudili, da naju pridejo iskat z avtom. To ponudbo sva rada sprejela, kljub temu da na možnost, da bi bilo lahko mesto Aalen najin cilj kolesarske poti sploh nisva pomislila. Iskat sta naju prišla moja bratranca, naložili smo kolesa in se odpeljali v Untermünkheim, malo podeželsko mestece blizu Schwäbisch Halla, kjer živi moj stric s svojo družino. Tu naju je po tednu dni zopet pričakala obilna večerja, tuš in topla postelja, kar se na tovrstnih potovanjih najbolj pogreša. Od vseh družinskih članov sva bila deležna velikega gostoljubja, saj so za naju z veseljem poskrbeli še naslednjih deset dni. Razkazali so nama lepote in znamenitosti bližnjih krajev in mest (Stuttgart, Schwäbisch Hall, Heilbronn, Rothenburg ob der Tauber…), ogledali smo si znameniti tehnični muzej Siensheim, zvečer pa smo se ponavadi udeležili še kake javne prireditve, ki so se te dni odvijale v mestih, tako da sva z Andrejem zaradi pestrega dogajanja kar malo pozabila da bi se bilo potrebno počasi vrniti domov.
Scenarij za povratek je bil prav tako nekaj posebnega, potrebnih je bilo le nekaj telefonskih klicev in stvar je bila hitro urejena. Z bratrancem, ki je bil na službeni poti s tovornjakom v severni Nemčiji sva se domenila, da naju pobere nekje pri Nürnbergu. Na dan povratka sva tako naredila še dobrih sto kilometrov do bencinske postaje, kjer smo bili zmenjeni. Naložili smo kolesa in naslednji dan zjutraj smo bili že doma.
Potovanje je bilo tako zaključeno in niti približno si pred 17 dnevi, ko sva se odpravila na pot, nisva mogla predstavljati da bo tako uspešno in zanimivo. Dragocene izkušnje in vtisi iz te kolesarske dogodivščine, nama bodo ostale v spominu vse življenje.
