Nihao iz Šanghaja!

Po skoraj 5 mesecih tukaj je že skrajni čas, da spišem skupaj nekaj vtisov in vas potolažim, da me Kitajčki še niso nasekljali, vrgli v vok in pojedli. Se opravičujem vsem, ki vam še nisem uspela odgovoriti... dnevi in tedni mi kar minevajo. Sem pa zato zelo zelo vesela vsakega maila iz domačih koncev! No, zdaj mi je končno uspelo spraviti skupaj tole klobaso od maila in da ne odgovarjam vsakemu posebej istih stvari, je tukaj eno skupno poročilo o življenju na drugi strani sveta.

Vse se je začelo s poletom preko Dubaja in Hong Konga, kjer smo imeli malce ponesrečen prvi pristanek „due to witty conditions at the airport“ karkoli je pilot že hotel povedati s tem... No, v drugo je le uspelo in kakih 600 duš si je oddahnilo. V HK sem si urejala vizo za Kitajsko, bila malo turistka in se vmes dobila z brazilskim arhitektom, ki dela tam ter kar takoj dobila drugo ponudbo za delo... Ja, Azija je v ekspanziji! Mesto sicer za drugi obisk ni nič kaj posebnega. Turisti (vsaj kitajski) povečini divje nakupujejo, ker je HK tax-free oaza in je zato tam marsikaj, še posebej pa elektronika, ceneje kot na celini. S tehniko so tukaj sploh obsedeni, vsi non-stop tapkajo po telefonih, navadni mobiteli so praktično že izumrla vrsta, vse se vrti okoli njihovih pametnih bratrancev s touch screeni in množico aplikacij. Po drugi strani pa je mesto pravo poslovno središče, metroji polni kravatarjev in posebej zvečer, ko zažari na tisoče luči, zgleda res impresivno.

Zaradi komplikacij s kitajsko delovno vizo sem morala kasneje še 2x nazaj. Tako sem imela vsak mesec nekaj dni plačanih „viznih počitnic“ v HK. Škoda, da je z vizo zdaj vse urejeno, saj se počitnice vedno priležejo, mesto pa mi je medtem tudi kar priraslo s srcu. Še posebej zato, ker je vse tako skoncentrirano na majhni površini, mesto se gradi v višino, kot en sam velik Manhattan, promet je zelo učinkovit in le pol ure vožnje stran si lahko na plaži ali v zaspani ribiški vasici na drugem otoku oz. na trekingu po okoliških gozdovih, ki jih skrbno varujejo. Nekaj, kar ogromnemu Šanghaju definitivno manjka (tudi ko zaviješ v park, ponavadi našteješ več Kitajcev kot pa dreves). In ja, Angleži so Kitajce tukaj dobro naučili evropske olike, vsi pa tudi govorijo angleško.

Po prihodu v Šanghaj so me odpeljali v stanovanje, ki ga je firma najela za naju z Jinwei, kitajsko Kanadčanko, mojo cimro, sodelavko, prevajalko in rešiteljico v marsikateri situaciji. Stanovanje je kar veliko in udobno, razen postelje sem že pozabila, da so na Kitajskem trde, kot bi spala na deski. Ampak baje je to zdravo. In zelo pomemben podatek: imava 3 TV-je s 70-imi samo-kitajskimi kanali. To vsakega kitajskega gosta blazno impresionira. Ker centralne kurjave tu ne poznajo, je bil prve 14 dni obupen mraz. Pred leti je Mao zaukazal, da so čez Kitajsko potegnili črto in vse kar je južno od te črte, je brez centralne kurjave. In brez izolacije. Jasno, tudi Šanghaj pade v to kategorijo... Tako je edina možnost ogrevanja in hlajenja s klimami. Ko pa se stavbe enkrat pregrejejo od vročine, jih nič več ne ohladi. In poletja tukaj so dolga, vroča in zelo soparna. Prava kitajska savna že zadnje 3 mesece...

Kar se tiče mojega življenja tukaj po začetnem privajanju, so dobri in so slabi dnevi. Včasih mi gre že vse na živce in bi najraje postrelila vse okoli sebe ali pa pobegnila na osamljeni otok nekam daleč stran od tega ponorelega sveta... Če se sprva sprašuješ, kje je sploh Kitajska, saj je mesto povsem moderno in razen kitajskih napisov ni kaj dosti, kar bi spominjalo na to, da si na drugem koncu sveta, kmalu ugotoviš, da se za ogromnimi bleščečimi shopping malli z vsemi mogočimi zahodnimi znamkami, modernimi stolpnicami in polnimi cestami evropskih avtomobilov, že za prvim vogalom skriva Kitajska. Kitajska, kjer je povsod kamorkoli greš, še nekaj 1000 kitajcev, ki se drenjajo, derejo in butajo vate. Čakanje v vrsti ne obstaja, je samo pravilo močnejšega ali tistega, ki se bolj rine. Če je med tabo in osebo za katero stojiš več kot 5cm prostora, se bodo vmes sigurno zrinili še 3 Kitajci. Osebnega prostora tukaj ni, vedno ti kdo diha za ovratnik in vedno se kaka prodajalka nalima nate in je kot odlično zdresiran pes „poleg“ na vsakem tvojem koraku, pa čeprav hočeš kupiti samo liter mleka.

V centru in na turističnih točkah smo belci vreče denarja, ki jim je treba prodati vsakršno kramo. Bags, watches, iphones? Hello Gucci! Rolex, Dolce Banana... Just looky looky! Very good price for you, my friend! Cenene, plastične, svetlikajoče se in utripajoče šare na tone. Ponaredkov toliko, da še Kitajci ne vejo več kaj je pravo in kaj ne. Takoj ko zaviješ stran z glavnih turističnih promenad, pa se pokaže še umazani del, kjer se hrana cmari na vsakem vogalu, ostanke mečejo in zlivajo brez težav kar na tla, saj bo že nekdo počistil... glede vonjav pa definitivno zmaga smrdljivi tofu, ki ga zavohaš že vsaj dve ulici stran. Tudi na cestah je precej kaotično. Pravilo močnejšega, večjega in drznejšega. Same kamikaze. Se naučiš, da se ceste niti ne prečka pri zeleni luči, ker te tako ali tako lahko zbije kak motorist, kolesar, rikšar ali taksist, ampak enostavno zakoračiš na cesto, potem pa bo kar bo. Sicer je Šanghaj v primerjavi z ostalimi mesti še zelo civiliziran in se glede prometa res ni treba kaj pritoževati. Dosti huje je v bližnjem Hangzhoju, kitajski verziji Bleda, s 5 milj. prebivalcev. Metro je še v gradnji, promet pa se v najboljšem primeru premika počasi. Dobiti taxi na eni od glavnih ulic, in če se po možnosti vmes še ulije, je pravi podvig. Tu se pokaže vsa kitajska umetnost preživetja v množici, ki jo pridno trenirajo že od malega. Ko se ti po dobrih 15 min čakanja in vsaj 20 polnih taksijih, ki peljejo mimo, končno nasmehne sreča in se taksi ustavi poleg tebe, potrpežljivo počakaš, da ljudje najprej zlezejo ven, ko od nekod prileti Kitajec, se v slogu Jacky-ja Chana vrže v taxi in ti ga gladko spelje pred nosom.

So pa tudi dobre stvari. Mesto nudi neskončno možnosti in občutek imam, da mi noro primanjkuje časa za vse kar bi počela. Tako malo športam, da se mi ne zmeša od samega sedenja. Po nekaj letni prekinitvi spet igram squash, začela sem s plezanjem, poskusila capoeiro in za vikend se menimo, da gremo na Huang Shan ali Yellow mountain, ki slovi po spektakularnih sončnih vzhodnih (če bo onesnaženje dopuščalo kaj vidljivosti). Pa zvečer na salso ali jazz večer, na večerje, kjer odkrivamo kulinariko z drugih koncev Azije in celega sveta, pa na super poceni masaže in tradicionalno kitajsko zdravljenje... V mestu z maso dobrih 30 milijonov ljudi res ne zmanjka idej za preživljanje prostega časa. Kitajci so na splošno zelo prijazni in ustrežljivi. Čeprav so težave s sporazumevanjem, se vedno da dobiti tisto kar hočeš. Tudi po slovensko gre, saj je vseeno kaj jim govoriš. Če ne gre drugače, pač mahaš z rokami, nogami in veliko dozo nasmeškov. Mesto in pa na splošno cela Kitajska je zelo varna, nasilja ni videti, hujše kriminalce pa tako ali tako takoj usmrtijo. Goljufajo razmeroma malo, izjema so turistične točke, kjer razni človeški žužki samo čakajo na naslednjo žrtev. V vsakdanjem življenju tu imam z njimi na srečo minimalno opravka. Se najde kak taksist, ki bi me peljal na krajši (ali daljši) turistični ogled mesta, pa ga ponavadi hitro usmerim nazaj na pravo pot. Imam pa svojega strica lubeničarja, ki me že na daleč pozdravlja in vedno izbere odlično lubenico zame, pa svojo branjevko na tržnici, tudi za kosilo nam takoj uredijo prosto mizo. Biti bele barve je tu kar privilegij. Tako se mi zdi, da se dejansko drugi prilagajajo meni in ne obratno. Moje znanje kitajščine je še vedno omejeno samo na navigiranje taksija do doma, osnovnega branja menijev in kupovanja na ulici. Vedno se najde kdo, ki zna angleško in tudi moji sodelavci so vsak dan bolj zgovorni oz. jim gre angleščina vedno bolje, medtem ko se moja kitajščina ne premakne nikamor.

Kar se dela tiče, je kar zanimivo. Sem edina tujka v biroju in na sploh v okolišu in me zato obravnavajo kot nekaj posebnega. Drugi tujci, s katerimi se družim, so me že krstili za princesko firme. Tudi plačana sem več kot oni, kar je sicer običajno tu. Dela se na splošno manj kot pri nas, kvantitativno sicer ne, intenziteta pa je precej nižja. Je pa tudi res, da meni dajo manj dela in da mi nihče ne reče, da moram ostati do poznih večernih ur ali priti še za vikend. Imamo namreč nekaj fantov, ki delajo ves čas. Resno. Ne vem, kdaj gredo sploh domov, verjetno pa samo prespat. In ko sem 2x prišla za vikend, je bila polovica pisarne tam. No, potem je tukaj še "siesta". Kitajci so navajeni po kosilu malce zadremati in tako praktično vsi vsaj za ene pol urice zakinkajo. Kave se na kitajskem ne pije, če si zaspan, se udobno zlekneš na svojem stolu, na mizi ali na zložljivi postelji, ki si jo prineseš v pisarno, vseeno ali je to ob 13h ali 17h. In potem ljudje spijo v vseh mogočih pozicijah vsepovsod po mestu. Na kamionu med lubenicami, v knjigarni na tleh, na blagajni... Meni gre še vedno rahlo na smeh, ko jih gledam.

Dela sicer ne manjka, trenutno je aktivnih kakih 10 projektov, zaposlenih pa nas je okoli 15 arhitektov in krajinskih arhitektov ter še kakih 8 v drugi pisarni. Projekti so kar zanimivi, vse od prenov stanovanjskih hiš v tradicionalnem slogu, ureditev parkov, megalomanske restavracije, do ogromnih območij z mešano rabo. Jaz sem v dizajnerskem oddelku saj so Kitajci znani po tem, da znajo skopirati vse, manjka pa jim domišljije in inovativnosti. Tu se pogovarjajo samo v tisočih kvadratnih metrov. Vse je ogromno, zato pa dosti manj komplicirajo kot mi in so kar hitro zadovoljni z rezultatom. Njihovi standardi pa so sploh razred zase. Še dobro da ne znam brati, ker bi me sicer verjetno zelo bolela glava. Debelina konstrukcijskih elementov je smešno nizka, me preseneča, da se več stavb ne zruši... Se pa zato veliko ukvarjajo s Feng Shujem, ker ljudje tukaj zelo verjamejo v to. Saj ni važno, če se ti kaj podre na glavo, glavno da energija pravilno kroži.

Šef me rad vzame s seboj na sestanke in poslovne večerje, da se pokaže s svojo belo uslužbenko. Tukaj je imeti belca zaposlenega ali za prijatelja skoraj kot neke vrste statusni simbol. Sicer ne razumem praktično nič kaj se menijo ampak sem se že sprijaznila s tem, da sem maskota firme. Imam ponavadi kako prevajalko poleg sebe, da ne ostanem samo pri smehljanju. Vedno sem v centru pozornosti, jezik si lomijo z mojim imenom, tudi s poznavanjem Slovenije in njenega imena imajo nekateri probleme. Nazadnje sem bila iz države Svarovsky. Sicer pa imam tako možnost videti, kako deluje poslovni svet na Kitajskem in kako se sklepajo posli. Ponavadi se vse dogaja okoli hrane, ki je na sploh najpomembnejša stvar v življenju Kitajcev. Pred poslovnim partnerjem ali posebnim gostom se je treba pokazati in iti v čim boljšo (in čim dražjo) restavracijo. Cene se ne sprašuje, naroča se najdražje jedi - same specialitete, in hrane je vedno preveč. Zdaj me težko še kaj preseneti, so pa Kitajci sposobni narediti specialiteto iz vsake, še tako nemogoče stvari. Na mizi se znajde marsikaj, od meduz, prašičjih parkljev, kurjih krempljev, juhe iz prašičje kože, račji jezik, tofu na vse mogoče načine, zeloooo drage gobe, surovi rakci, morski ježki, morski pes, hrustanec... Same poslastice. Za sladico pa kompot iz rdečega fižola z belimi gobami.

Kurji kremplji so sploh blazno priljubljen prigrizek. Na kaki daljši avtobusni vožnji se na postanku vsi zapodijo na WC in/ali v trgovino in potem si še 2 uri cel avtobus podaja kurje noge in navdušeno gloda krempeljčke. Je kar zanimivo, ko grem na kak službeni izlet s sodelavci in sem vržena v 100% kitajsko okolje. Kitajci si ponavadi precej na hitro pogledajo najbolj glavne turistične točke, ki so po mojih dosedanjih izkušnjah vse označene kot "one of the top tourist attractions in China". Res ne vem, kdo si izmišlja te oznake, sploh kadar kot naravo prodajajo razne bizarnosti, kot je umeten slap ali nagačene veverice po drevesih. No, verjetno so prave že pojedli. Ob neki drugi priložnosti smo se pogovarjali o kačah in sem nedolžno vprašala, če na Kitajskem živi kaj strupenih kač. Odgovor: Don't worry, we ate them all!

Ja, in potem smo spet pri hrani. To je bistvo vsakega delovnega dneva in vsakega izleta in ob 12:00 mora biti kosilo, ob 18:00 pa večerja. Pol ure prej so že vsi živčni in presenetljivo sploh ne pojejo malo. Tako se vedno, ko sem s Kitajci, vse vrti okoli hrane. Smo bili na primer na izletu v Nanjingu s sodelavci in so me po večerji vprašali, če grem z njimi jesti "snacks". Snacks? Snakes? Snails? Ali kaj četrtega? Pri njih nikoli ne veš, kitajska angleščina pa mi občasno še vedno dela probleme... Hrana? Spet?? Saj smo še sedeli v restavraciji, kjer smo ravno povečerjali?! Preštejem krožnike: imeli smo 19 različnih jedi, za 14 ljudi. Tukaj se ponavadi naroča za celo mizo, hrana se postavi na vrtljiv srednji del in potem vsi jedo vse. Izkaže se, da so mislili snacks, prigrizke, po katerih je Nanjing zelo poznan. Pa naj bo, odpravili smo se na eno od mestnih promenad in tam naročili te slavne prigrizke. Pražen tofu, ocvrte banane, neke nepoznane ocvrte stvari... Po tem so mi povedali, da moram nujno z njimi poskusit račjo juho, lokalna specialiteta! In že bolj kot ne sem se odkotalila za njimi do restavracije, kjer strežejo slavno račjo juho. To je bila še ena od mnogih "nudl juh", kjer velika količina rezancev plava v nekaj juhe z dodatki. V tem primeru so bili dodatki račji notranji organi, kri in še nekaj, česar zaradi pomanjkanja znanja angleščine nismo uspeli identificirati. Definitivno ne moja najljubša. In potem, ko sem mislila, da smo že končali s hrano, mi nekdo porine v roko sadno-zelenjavna naboda, prelita s strjenim sladkorjem... Jaz sem bila že na tem, da se razpočim, ko so moji sodelavci še vedno navdušeno tekali od ene stojnice s hrano do druge; ražnjiči z vsakovrstnimi živalicami in raznoraznimi živalskimi deli, smrdljivi tofu in za posladek sladkorna pena. Na poti v hotel pa so me zvlekli še do stojnice, kjer prodajajo puding/jogurt z različnimi okusi, od manga, zelenega fižola in še česa. Ja, še ena od lokalnih specialitet.

Hrana je sicer na splošno okusna, sem pa zdaj nekako že prišla do limita. Na srečo je Šanghaj res internacionalen in lahko ješ praktično vsak dan nekaj drugega, hrano iz vsega sveta... Sicer to potem tudi stane dosti več ampak si je treba tudi kaj privoščiti. V centru je tudi vse ostalo; od zabave, kulture, do množice približno enako mislečih tujcev (nekako 100-200.000 naj bi nas bilo v mestu). Edini problem je, da stanujem precej stran od centra, v pravi kitajski soseski, kjer za dobro jutro začnejo pokati petarde in rakete, sploh za vikend ob 7h zjutraj recimo. No, Kitajci vsi že veselo marširajo naokoli vsaj od 6h zjutraj in verjetno ne razumejo zakaj bi se kdo razburjal zaradi 15-minutnega rafala na prelepo sobotno jutro... Ah ja, bo prišel čas, ko bom jaz kupila zalogo municije in imela svoje sladko maščevanje! Do centra oz. sploh kamorkoli rabim 1h in včasih se mi enostavno ne da nikamor. Mesto je res ogromno, imam pa zato do službe blizu, 10min s škripajočim in ropotajočim Made in China kolesom za 7€. Sem ga krstila za Francija in dokler mi ga kdo ne ukrade, veselo dirkava naokoli.

V mestu in okolici se najdejo marsikakšne bizarnosti, od ata ki na kolesu prevaža družinski hladilnik čez pol mesta (ja, to je tisti iz verižnih emailov), pobritih mačk, obutih psov, do staršev, ki na glavnem trgu za vikend "prodajajo" svoje še neporočene otroke. Poroka in družina sta najpomembnejši stvari v življenju (poleg hrane, seveda) in kdor pri 25-ih še ni poročen, je že napol odpisan. Pred kakim mesecem sem bila na poroki sodelavke, ki se je morala na hitro poročiti, ko je ugotovila, da je noseča, in to z dvojčki. Tu s politiko omejevanja rojstev lahko precej zakomplicirajo stvari in s poroko dobijo poseben certifikat, s katerim lahko rodijo v bolnici, sicer jih zavrnejo. Prebivalstva še ne bodo uspeli tako hitro zmanjšati, se pa že vidijo prvi rezultati ali 300-400 milijonov manj ljudi, kot bi jih sicer bilo brez teh ukrepov.

Kitajci drugače ne počnejo kaj dosti v življenju, za naše pojme so precej dolgočasni. Razen tega da delajo, jejo, spijo in gledajo TV, večina ne počne kaj dosti. Res da tudi ne zaslužijo dovolj, da bi si lahko privoščili marsikaj, kar počnemo mi, ampak očitno jim primanjkuje tudi idej in motivacije, da kaj spremenijo. So pa obsedeni z zahodnim svetom in dobrinami. Materialisti, da se verjetno še Američani skrijejo pred njimi. Komunizem vlada samo uradno, v resnici je tu na pohodu kapitalizem v svoji najhujši obliki. Šanghaj je metropola kitajske potrošnje, hočeš ali nočeš na koncu vedno pristaneš v kakem shopping mallu in tudi če ne, se prodaja vsepovsod na ulicah. Vsi nosijo znamke (kdor si lahko privošči original, sicer pač ponaredek), iphone, ki stane 2 povprečni plači je tu najbolj popularna igračka in sprijaznila sem se že s tem, da je moj mobitel najslabši v radiju vsaj 10km. Jih pa skrbi svetovna kriza in zadnje čase gre tudi kitajska borza samo še navzdol. Ogromno je tudi nepremišljenih investicij ter na drugi strani ljudi, ki so na hitro obogateli. Vlada se trudi z raznimi ukrepi, s katerimi bi upočasnila vse skupaj in tako denar usmerjajo v še nerazvita območja države, medtem pa tudi kitajski državni dolg raste na račun bliskovitega razvoja države. Bomo videli, kako se bo vse skupaj razvijalo...

... do naslednjega oglašanja čez nekaj mesecev...

Lep pozdrav,

Marjeta